Kategorija: občine

Ig se nahaja na robu Ljubljanskega barja

Ig in Ljubljansko barje sta svetovno znana zaradi vpisa bližnjih kolišč na Unescov seznam svetovne dediščine.

Na zemljevidu Ig ni težko najti, nahaja se na robu slovenske prestolnice. Slovenska prestolnica je od Iga oddaljena deset kilometrov, bistveno bližnja pa je sodobna slovenska avtocesta. Prebivalci zato lahko trdijo, da živijo v čudovitem naravnem okolju ter imajo v bližini sodobno prometnico. Ig se nahaja na območju, ki je bilo poseljeno že v tako prazgodovini kot tudi kasnejši obdobjih zgodovine. V bližini Iga so v preteklosti odkrili številne svetovno izjemne arheološke najdbe, ki so pomembno prispevale k novim spoznanjem o prazgodovini ter drugih obdobjih. Najbolj znana je kultura koliščarjev, o kateri pričajo najdeni predmeti kot so številni drevaki, ženski idol, nedaleč stran pa tudi ohranjeno leseno kolo z osjo. Najdba je ime Ig ponesla v širni svet, saj sta dve bližnji skupini kolišč vpisani na Unescov seznam kulturne dediščine. Kolišča se pospešeno odkrivajo že sto petdeset let, odkar so ob Züriškem jezeru našli ostanke prazgodovinske vasi. Na obrobju Alp je bilo najdenih okoli tisoč koliščarskih najdišč, slovenska posebnost je najstarejše leseno kolo z osjo. Njegovo starost ocenjujejo na okoli pet tisoč dvesto let, njegova posebnost je bil spoj z osjo ter sama zasnova. Kolo, os in voz je bil za tiste čase vrhunski, na kar kaže predvsem razmeram prilagojeni zasnova, izdelava ter materiali. Ig je imel bogato zgodovino tudi v kasnejši obdobjih, na območju Iga so odkrili rimsko zidovje, rimsko grobišče ter številne druge najdbe. Na razvoj in naseljenost območja je vplivala gospodarska osnova prebivalstva ter povezanost preko cestnih in vodnih prometnic. Gospodarsko osnovo prebivalstva so zagotavljali gozdovi, železova ruda, kamnolomi gozdarstvo, kovaštvo, fužinarstvo, kamnoseške delavnice in lesarstvo. Danes je Ig mesto z preko dva tisoč tristo prebivalci, istoimenska občina pa šteje preko sedem tisoč dvesto prebivalcev.

Ig je mesto na južnem robu Ljubljane.

Vipava, mesto mostov

Vipava ima več kot dva ducata mostov, zato mi lahko upravičeno rečemo mesto mostov .

Razlog za veliko število mostov je reka Vipava. Njen izvir je deltaste oblike, kar je
evropski fenomen . Deltaste oblike je največkrat izliv rek, v tem primeru pa je zadeva obrnjena na glavo. Z namenom premagovanja vodnih ovir je skozi različna obdobja zgodovine Vipava pridobivala most za mostom, danes jih premore skupno petindvajset. Najstarejši in najimenitnejši se nahaja na nasprotni strani središča naselja. Vodno bogastvo, ki se napaja na prostranstvih Trnovskega gozda je narekovalo poseljenost ne le naselja in območja občine Vipava, ampak tudi celotne doline. Ta se zaključi v kraju Sovodnje, kjer se reka izliva v Sočo. Obisk naselja in območja občine je enostaven, saj leži ob sodobni hitri cesti. Za obiskovalce so prav tako zanimivi alternativne regionalne in lokalne ceste. Preko njih se je moč še bolj neposredno soočiti z zgodovino in vsakdanjikom občine Vipava. Cesta, ki se v bližini cerkve sv.Štefana odcepi proti severu vodi do razglede točke znamenite bitke pri Mrzli reki. Nahaja se nad naseljem Vrhpolje. Pot pa se nadaljuje do prometnice, ki je naslednica stare rimske povezave med Vipavsko dolino in osrednjo Slovenijo. Druga možna povezava vodi na območje Nanosa. Nič manj zanimiva ni prometnica, ki preko Manč in na obrobju vasi Goče, povezuje občino z Štanjelom. Prometnica je bila svoj čas pomembna prometna povezava s svoj čas največjim slovenskim mestom in pristaniščem Trstom. Nič manj pomembna ni svoj čas glavna prometnica, ki vodi ob južnih obronkih Trnovskega gozda na Goriško oziroma ob robu južnih obronkov Nanosa proti Notranjski. Poti so bile zaradi naravnih danost, ki jih nudi občina Vipava vedno živahne in aktine. Za obiskovalce, ki imajo dovolj časa, potrpljenje in raziskovalno žilico je zanimiva tudi stara prometnica ob reki Vipavi.

Vipava je naselje in občina v zgornji Vipavski dolini.

Radlje ob Dravi, upravno in gospodarsko središče

Radlje ob Dravi predstavlja gospodarsko središč Dravske doline od Maribora do Dravograda.

Vse do petdesetih let minulega stoletja je Radlje ob Dravi nosilo ime Marenberg. Naselje, ki leži na nadmorski višini skoraj štiristo metrov, je upravno središče obsežnega dela Dravske doline. . V novejšem obdobju se je poleg imena spremenila tudi geografska umestitev območja. Svoj čas je območje Radlje ob Dravi sodilo pod Pohorsko Podravje. V novejšem obdobju pa območje sodi v pokrajino Pohorje, Strojna in Kozjak. Območje na jugozahodu omejujejo Vzhodne Karavanke, na jugu Konjiško hribovje, na vzhodu Dravska ravan, na jugovzhodu Dravinjske gorice, na severu meja z Avstrijo, na severozahodu pa Slovenske gorice. Največji pečat naselju Radlje ob Dravi ter širšemu območju daje reka Drava. Na tem območju teče v smeri od zahoda proti vzhodu, ter predstavlja člen v povezavi pokrajin od Pustriške doline v Italiji, kjer reka izvira, preko Avstrije, Slovenije in Hrvaške, kjer se izlije v Donavo. Radlje ob Dravi predstavlja povezovalno območje med Alpami in Panonsko kotlino. Naravne danosti so imele velik vpliv na poselitev območja v zgodnjih obdobjih zgodovine ter temu primerno bogato tradicijo območja. Drava, ki daje območju največji pečat, je hkrati tudi negativno vplivala na ostanke zgodovine. Značaju vodotoka primerno jih ni ostalo posebno veliko predvsem tistih iz starejših obdobjih. Za najstarejše ostanke na območju so zaslužni Rimljani. Kasnejšim odbojem so dali pečat Sloveni z naselitvijo prisojnih pobočji Kozjaka, v enajstem stoletju pa se je začela nižinska kolonizacija srednje Dravske doline, sledila je poselitev višje ležečih območji v trinajstem stoletju. Na poselitev Dravske doline je imel veliko vlogo benediktinski samostan iz Št. Pavla. Mesto Radlje ob Dravi šteje skoraj tri tisoč prebivalcev, občina pa preko šest tisoč dvesto. Občina se razteza na območju velikem skoraj sto kvadratnih kilometrov.

Turistom lahko mesto, občina in širše območje Radlje ob Dravi nudi veliko zanimivega in obiska vrednega.

Več

Šentrupert pestra zgodovina

Šentrupert je vas, ki se velikokrat naziva kot Šent Rupert .

Vas Šentrupert se nahaja v dolini južnega dela Dolenjskega gričevja, pokrajino zaznamujejo reka Bistrica, ki se izliva v reko Mirno ter okoliške gore. Leži na nadmorski višini dvesto osem in sedemdeset metrov. Ime izhaja Šentrupert iz Sveti Rupert , zavetnika farne cerkve. Svetnik je bolj znan na območjih severno od Drave, južno od Drave pa je ime svetnika širila sveta Ema. Svetnica je bila patronka gradnji cerkve svetega Ruperta v vasi Šentrupert . Njeno upodobitev najdemo na sklepniku oboka v cerkveni ladji najlepših gotskih cerkva v Sloveniji. Zgodovina na območju naselja pa tudi v širši okolici, je bila od nekdaj pestra in bogata. Zgodovinski ostanki govorijo, da je bil Šentrupert in okolica primeren za naselitev v zgodnjih obdobjih. Omenjeni ostanki govorijo o poselitvi v drugem stoletju pred našim štetjem. Bogata z dogajanjem so bila tudi druga obdobja. O tem govorijo ostanki iz železne dobe, obdobja Rimskega imperija ter drugih zgodovinskih obdobji. Priče železne dobe so našli v sedemdesetih in osemdesetih letih devetnajstega stoletja. Predstavljajo pa jih sledovi gradišč in grobov. Rimsko obdobje širše okolice je zaznamovala naselbina Praetorium Latobicorum. V njej je bila stalno naseljena večja vojaška enota. Zanimivost mlajših obdobji zgodovine so kozolci, ki imajo v bližini vasi Šentrupert svoj muzej. Govori o omembi kulturni in tehnični dediščini, ki danes zaradi spremenjenega načina kmetovanja izgubljajo svoj prvotni namen. Zaradi svoje izjemnosti, pa jih je škoda prepustiti propadanju zoba časa. S tem namenom je na površini dva in pol hektarja postavljenih devetnajst kozolcev med katerimi vodi kilometer dolga sprehajalna pot. Najstarejši je kozolec iz konca osemnajstega stoletja. Posebnost Lukatovega toplarja je kritje s slamnato streho. Muzej sestavljajo trije enojni kozolci, trije dvojni kozolci, ter v bližini stoječ Simončičev toplar.

Šentrupert je prijetno območje v osrednjem delu porečja reke Mirne.

http://www.mojaobcina.si/sentrupert/

Mokronog v Mirnski dolini

Mokronog se nahaja v slikoviti Mirenski dolini, zaznamuje ga izjemen geografski položaj .

Širše območje predstavlja stičišče med alpskim, dinarskim in panonskim svetom. Zaradi naravnih danosti in značilnosti je bil Mokronog primeren za poselitev že v prazgodovini. Arheološke najdbe na širšem obočju pa so našle sledi življenja tudi v rimski in zgodnje slovenski dobi. Predstavnika pozno bronaste dob sta večji naselji Žempoh in Križni Vrh. Razmere za poselitev so bile posebno odlične v starejši železni dobi, takrat je območje veljalo za eno najgosteje naseljenih v celotnem prostoru današnje Slovenije. Kasneje sta se na območju razvila pomembnejša centra in knežja centra na Brezju pri Trebelnem in Križnem Vrhu. Najdišča, ki segajo v obdobje tretjega in četrtega stoletja pred našim štetjem so pomembna za razumevane keltske skupine Tavriskov. V srednjem veku nastaneta na območju naselji Mokronog v dolini Mirne, v Raduljskem hribovju pa Trebelno. V srednjeveški Dolenjski je veljal Mokronog za enega največjih med mesti in trgi. Svoje farno središče je najprej imel v Gorenjem Mokronogu. Na njegovem strmem bregu je v času prve omembe proti koncu trinajstega stoletja stala kostnica z kapelo svetega Mihaela. Najstarejši ohranjen pisni vir z omembo naselja Mokronog je iz leta tisoč sto sedemintrideset. Trg Mokronog pa se v pisnem viru omenja leta tisoč dvesto devetinsedemdeset. V tem odboju se tudi začne utrjevati značilno oblikovanje naselji. Z gradovi na težko dostopnih mestih se je začelo opuščati staroslovenska gradišča, vzporedno z gradovi pa nastajajo tipične cerkvice ter po grebenastih pobočjih in dolinah bogata kmetijska zemljišča z zaselki. Rodovitnost pogojuje zmerno celinsko vlažno podnebje z povprečno letno temperaturo devet stopinj Celzija. Letne padavine dosegajo količine okrog tisoč dvesto metrov. Posebej primerna za poselitev so bila pred poplavo varna območja ob pomembnih prometnicah. Tako nastanejo tipična gručasta in naselja ob prometnicah.

Mokronog je danes s sosednjim Trebelnim združen v občino.